Prostor za vaš notranji proces

Ne. Nikoli.

Grof je bil eden prvih in najbolj cenjenih raziskovalcev klinične uporabe LSD. Kot freudovski analitik in psihiater je postal prepričan, da ima LSD terapevtsko vrednost kot katalizator ozdravitvenega potenciala nezavednega. Grof je zdravljenje z LSD izvajal na Inštitutu za psihiatrične raziskave v Pragi od leta 1960 do 1967, z delom pa nadaljeval na univerzi Johns Hopkins v Baltimoru. Delal je s psihiatričnimi bolniki, bolniki z rakom in odvisniki od drog, pa tudi z umetniki in znanstveniki, ki so jih zanimale globlje razsežnosti njihovega uma.

Takrat so z LSD delali na različne načine, vendar je bila Grofova metoda izjemna po zelo varnem okolju in osredotočenosti na notranje doživljanje. Pacient je ležal z zaprtimi očmi, poslušal glasbo in ga sta ves čas spremljala dva klinika. Poudarek je bil torej na notranji izkušnji, ne na interakciji ali psihodinamičnem doživljanju, in na dostopu do nezavednega prek izkušnje, ne z intelektom, besedami ali analizo. Grof je opažal in poročal o izjemnih terapevtskih koristih tega procesa za svoje paciente. Poleg tega je spoznal, da ta stanja zavesti niso niti približno tako neobičajna, kot se zdi: večina predindustrijskih kultur je imela kakšen kulturno sprejet način, kako občasno vstopiti v ta stanja, da bi spodbudili ozdravitev ali našli modrost, pri čemer so kot katalizator uporabljali npr. bobnanje, naravne psihedelike, meditacijo ali post. Grofove klinične raziskave LSD so bile zelo obetavne, a zaradi uličnega uživanja te droge in njenega spodbujanja s strani manj treznih osebnosti, kot je Timothy Leary, je bila neklinična uporaba v ZDA leta 1967 prepovedana, klinične raziskave pa so se končale leta 1975. Zato je svojo pozornost usmeril k drugim metodam za doseganje nenavadnega stanja zavesti in se odločil za globoko, hitro dihanje. To je osnova holotropnega dihanja (Holotropic Breathwork™). Čeprav ima holotropno dihanje po okolju in namenu nekaj podobnosti z Grofovim delom z LSD, seja holotropnega dihanja nikakor ne vključuje drog. Kot pri številnih oblikah joge ga poganja zgolj dihanje s hitrostjo, ki jo določa udeleženec.

Temeljno načelo holotropnega dihanja (Holotropic Breathwork) je, da zdravljenje izvira iz same osebe. V holotropnem modelu je to zaupanje povzdignjeno na doslej nevideno raven. To pa udeleženca opolnomoči. Spremljevalci (facilitatorji) se ne imajo za zdravilce, niti za terapevte. Bolj so podobni babicam, ki podpirajo proces, ki ima svojo lastno modrost. Vodenje delavnice holotropnega dihanja je intenzivna vaja v »nevedenju«. Spominjam se, da je Grof rekel, da usposabljanje za facilitatorja traja vsaj dve leti zato, ker traja najmanj dve leti, da spoznaš, kako malo veš in da je človeški um neskončen.

Grof verjame, da v psihi deluje notranji »radar«, ki lahko, če mu damo priložnost, izbere izkušnjo, ki jo v tistem trenutku za svoj razvoj najbolj potrebujemo. Nihče ne more vnaprej vedeti, kakšna bo ta izkušnja. Vzemimo na primer klientko, ujeto v vzorec jeze na mater: kaj bi ji bilo najbolje predpisati? Bioenergetski terapevt bi jo morda spodbudil, naj izrazi svoj bes. Budistični učitelj bi jo morda spodbudil k vadbi sočutja. Jungovec bi jo morda spodbudil k dialogu s podobo njene jeze. Joga kundalini bi jo morda spodbudila, naj jezo preusmeri v višjo obliko. Facilitator holotropnega dihanja pa bi preprosto rekel: »Dihaj naprej in odkrij, kaj se ti odpira.« Odgovor je specifičen za klientko in za ta trenutek.

Vedno je mikavno misliti, da »vemo najbolje«. To še posebej velja za vse, ki delajo v pomagajočih poklicih. Facilitator holotropnega dihanja pa je usposobljen za nevedenje. Seveda imajo mnogi veliko darov v svojih izbranih metodah, naj bo to kraniosakralna terapija, reiki, bioenergetika, psihodinamska psihoterapija ali čiščenje avre, vendar se te na holotropni delavnici nikoli ne bi uporabljale v klientovem procesu. »Zdraviti nekoga« je lepa stvar, a v okviru delavnice holotropnega dihanja bi to veljalo za zlorabo moči. Vsak udeleženec naj bi delavnico zapustil z občutkom osebne moči: z odkritjem, da odgovore nosi v sebi, ne pa da je ta in ta »veliki zdravilec«. Od facilitatorja holotropnega dihanja se ne pričakuje, da zdravi, in ne bi smel spodbujati ideje, da je zdravilec. Facilitator seanse holotropnega dihanja je tam, da pomaga, podpira in spodbuja klientke in klienta, da najdejo svojo pot.

Mnogi udeleženci na delavnico holotropnega dihanja pridejo z željo, da bi bili »ozdravljeni«, ali z nezavedno potrebo po iskanju gurua. To je lahko past za klienta in za facilitatorja. Dober facilitator pa se bo tej projekciji uprl in klienta nežno spodbudil, naj odgovor poišče v sebi. Seveda imajo nekateri facilitatorji močno zdravilno prisotnost ali morda dar »videnja« ali razumevanja. Vendar bi vsi dobri facilitatorji holotropnega dihanja to morali trdno obvladovati: vloga facilitatorja je v nevedenju in v ustvarjanju prostora, v katerem posamezniki sami najdejo odgovore.

Holotropno dihanje je šamanizmu podobno v marsikaterem pogledu. Tako kot pri šamanizmu se tudi udeleženci delavnice holotropnega dihanja odpravijo na potovanje v nenavadno stanje zavesti, da bi našli zdravljenje. Za podporo tega potovanja se predvaja glasba. Vendar med holotropnim dihanjem in šamanizmom obstaja veliko razlik. Prvič, za holotropno potovanje ni vnaprej začrtane poti: udeležencev ne prosimo, naj si predstavljajo vhod v šamanski svet, in svojega holotropnega potovanja ne začnejo z namenom, da bi delali na določeni težavi ali vprašanju. Na šamanski delavnici seveda smiselno iščemo duhovnega vodnika ali močno žival, saj so to značilne poteze šamanskega sveta, vendar bi to pri holotropni seji proces omejevalo. Pri holotropni seji je vsakemu udeležencu na voljo ves svet možnih duhovnih izkušenj, iz katere koli tradicije (in iz nobene tradicije).

Ena najbolj izjemnih lastnosti holotropnega dihanja je, da imajo ljudje lahko zelo različne vrste izkušenj in jih lahko prosto razlagajo na različne načine, brez kakršnega koli posebnega jezika ali pogleda na svet. Videl sem kristjane z budističnimi izkušnjami in hindujce s krščanskimi. Videl sem ateiste s šamanskimi izkušnjami in šamanske praktike s sufijskimi. (Spomnim se celo katoliškega duhovnika, ki je doživel krščansko izkušnjo in izrazil presenečenje ter veselje ob odkritju, za kaj v resnici gre v njegovi veri.) Videl sem tudi ljudi z izkušnjami, ki se zdijo združevati več različnih tradicij hkrati, in nekatere z izkušnjami iz tradicije, ki je še nismo prepoznali. Čeprav ima holotropno dihanje veliko potez, podobnih šamanizmu, je torej precej večje in širše. V tem smislu je resnično postmoderna praksa.