Moja izkušnja delavnice Holotropnega dihanja, če povzamem kot celoto, je bila čarobna, mistična, kozmična, multi-dimenzionalna, prebojna z notranjimi razodetji, ki segajo preko mojih mej psihološkega analiziranja svoje psihe in čustev. Vse od začetka, ko smo prišli v kočo, ki jo jaz raje poimenujem Tempelj pa do konca delavnice je bilo zame mistično doživetje, že sam ambient in atmosfera je takšno, tudi ne samo pri samem dihanju, sem se soočal s svojimi notranjimi strahovi, vzorci, odnosi z drugimi ljudmi- kdo prihaja, kaj privlačim ter kaj, kako in zakaj, izhaja iz mene v odnosu z osebami s katerimi sem imel stik ali pa tudi ne. In ZAKAJ je tako kot je, je prišlo kot preblisk v razodetju holotropne delavnice. Recimo, da sem se v svojem domačem okolju 'mrcvaril' s samim seboj, vzorci, odnosi in vsem drugim, sem na delavnici izkusil polet v višave in pogled navzdol proti sebi, v globine sebe, notranje eksplozije vzorcev, čustev, blokad in neuporabnih lupin zavedanja. Prišel sem kot izčrpan siromak, odšel pa v razodetem blagostanju visokih frekvenc, ki so trajala še dneve v mojem domačem okolju, z bolečino tudi, ki se je v dnevih v odnosu s samim seboj in z drugimi stabilizirala na višjo bolj zdravo in uporabno naravnanost.
Ker smo delali v paru, sem sodeloval s 'pravo osebo', ki mi je dala globji uvid v svoje vzorce, kaj privlačim, zakaj privlačim in kje delam napake, kje še moram dozoreti, kako.. v pogovori z Mojco in Markotom sem te zadeve lažje razvozlal in prišel do novega. boljšega funkcioniranja. Mislim da bi pri pri obiskovanjem splošnega psihoterapevta, za tak napredek rabil nekaj mesecev ali več za majhno spremembo, kar sem v trodnevni delavnici izkusil in se naučil ni primerljivo z ničemer in je to prav tisto kar sem rabil, ta čas, ko sem bil najbolj na tleh. Okolje v osrčju gora, reka Kokra, potoki, gozdovi, naravni ambient v notranjosti hiše in širok pogled v naravo skozi meditativni kotiček, kjer sem si vedno imel možnost privoščiti kak globok dih. Delo v skupini, s skupino mi je tudi dalo mnogo uvidov in podpore, topline, prijaznosti, tudi ogledal in trigerjev, vendar so bili dobrodošli..
Delo 'varuške' v podporo 'dihalcu' je bila zame tudi zelo močna izkušnja, že sama prisotnost biti v ambientu v ritmih posvečene glazbe je notranje doživetje, kot tudi sam proces vseh 'dihalcev' v transu in nudenje podpore. Noro.. veliko sem se naučil, globjih stvari, tudi kako nuditi pomoč nekomu v stiski z metodo, ki jo uporabljajo mentorji. Če je moja zavest pred delavnico živela v kontejnerju za odpadke, sedaj obstaja v mestnem parku, v širšem razgledu nad vso 'zavestno pokrajino'. Lahko rečem, da je to bila ena mojih najboljših, najglobljih, najlepših duhovnih izkušenj.
Med drugim sta me tudi Marko in Mojca sprejela točno tak kot sem, z vsemi negativnimi, pozitivnimi, čudnimi, takšnimi in drugačnimi lastnostmi in sem se lahko zares sprostil in bil tak kot sem, ter šel v proces lahkotno in brezskrbno. Če bi bil indijanski poglavar bi dal Markota poimenoval 'Sveti Mož', ker je v njem nedolžna otroška igrivost in čistost z obolo sočutja po pomoči ter izredno zanesljiv Prijatelj z veliko začetnico in Mojco, ki je kozmična reka Sočutja in Ljubezni, radosti, smeha in tenkočutne senzualnosti. Mi je v veliko čast bilo spoznati in preživeti nekaj dni v družbi takih ljudi in poklanjam velik topel objem obema, z veliko hvaležnostjo, ker odpirata vrata novemu vesolju...
Moj poklon..
Lucian H. (objavljeno z dovoljenjem)